Le malo je ljudi na svetu, ki se lahko pohvalijo, da so v kajaku preveslali najzahtevnejše reke na svetu, ob tem pa prepotovali že skoraj celo zemeljsko oblo. Ben Brown, netipični novozelandski kajakaš, v višino meri namreč kar 192 centimetrov, spada med nekaj teh adrenalinskih odvisnežev. Kot pravi zase, je profesionalni globalni potujoči avanturistični kajakaš. Njegova služba je iskanje novih brzic, divjih rek in slapov, ki še niso videle kajaka. Res, kar počne je nevarno, vendar pa mu je to omogočilo, da je obiskal nekaj najbolj divjih kajakaških destinacij na svetu. Pravkar se je vrnil s trimesečnega kajakaškega potovanja po Skandinaviji, ujeli pa smo ga v Trnovem ob Soči, kjer je za sponzorja na Soči poziral za novi katalog opreme.
Kako se je začela tvoja kajakaška kariera?
Začelo se je že v mladosti. Nova Zelandija je dežela z ogromno obale, rekami, jezeri in pri desetih ali enajstih letih sem se prvič usedel v kajak. Kmalu sem začel tekmovati v slalomu, od takrat pa sem zelo hitro napredoval.
Kako pa si postal zasvojenec z brzicami, divjo vodo? Je to logični napredek v kajakaštvu?
Da, gre za logično nadaljevanje kajakaške kariere. In prav to mi je všeč pri kajakaštvu, ni striktnih pravil, segmentacije športa. Napredek je odvisen zgolj od želje po napredovanju in truda, ki ga v napredek vložiš. V mladosti nisem načrtoval spusta po najzahtevnejših rekah na svetu, kaj šele, da bi bil za to plačan. Zgodilo se je samo od sebe, verjetno tudi zaradi zanesenjaštva, saj sem vsako prosto minuto izkoristil za veslanje. Mislim da je enako v vseh športih: ko dosežeš cilj, si takoj zadaš višjega.
Kateri ti je bil največji izziv oziroma kje na svetu si našel divjo vodo, ki te je najbolj pritegnila?
Zelo težko je izpostaviti eno lokacijo. Vsaka država, vsaka reka prinese s seboj nove izzive, nova doživetja, dobra ali slaba. Reke se spreminjajo.
No, naj te vprašam takole: je Nova Zelandija še vedno na vrhu lestvice?
Vsekakor, doma je vedno dobro. A če bi moral izbrati eno državo, je to Norveška, zaradi raznolikosti vode in ogromnega števila rek. Precej časa sem preživel tudi v Afriki, v Zambiji in Ugandi. Ne samo zaradi rek in vode, temveč tudi zaradi norih doživetij kulture, novih krajev, ljudi. Nova Zelandija pa je moja baza, tam preživim v povprečju okoli 40 odstotkov leta, včasih več, včasih manj. Še sreča, da je v Novi Zelandiji kajakaška sezona skoraj celo leto, vedno je super veslati doma.
Kakšne pa so razmere za kajakaštvo v Novi Zelandiji?
Zahodna obala južnega otoka je nora, vsekakor ena mojih najljubših lokacij. Je edinstvena, z gorsko veriga Južnih Alp, ki poteka od severa do juga. Ker fronte prihajajo z zahoda, je vode v izobilju. A do reke je možno priti le s helikopterjem, ki te odpelje na vrh, do reke, podobno kot pri freeride smučanju in deskanju. In še helikopterske vožnje so poceni, tako da je res zabavno.
Kam te bo divja voda ponesla v bližnji prihodnosti?
Grem v Nepal, kjer bom veslal na nekaterih nikdar prej osvojenih rekah, nato pa v Tibet.
Si že bil tam?
Ne, a že komaj čakam, da gremo. Imamo le še nekaj težav z dovoljenji, saj je predvsem v Tibet težko priti. Vsekakor pa je naslednja postaja za nekaj tednov Nova Zelandija. Urediti moram fotografije in video posnetke. Po nekaj mesecih potovanj me vedno čaka nekaj tednov takšne »birokracije«.
Na spletni strani imaš zemljevid, kjer so označene tvoje avanture. Rusija in Južna Amerika še manjkata ...
Res je. Rusija je visoko na seznamu želja, vendar je to zahtevna država. Prav tako pa bi rad šel v južno Ameriko, vednar pa se pojavi težava, da je najboljši čas za veslanje v Južni Ameriki enak kot v Novi Zelandiji, a vsekakor, tudi to je še v načrtu, brez skrbi!
Kaj pa Rusija? Kje je problem?
Predvsem velikost, dostop do rek je zahteven, obenem pa ne moreš točno vedeti, kaj te čaka. Nekaj prijateljev je bilo pravkar v gorovju Altaj v Sibiriji in pogoji so bili menda precej dobri. A vseeno, pot tja zahteva ogromno truda, zato nisem prepričan, če so pogoji, ki so le »precej« dobri, vredni zahtevne poti.
Kako pa se odreže Soča med vsemi svetovnimi rekami?
Neverjetna je. Soča je svetovno znana in je vsekakor ena najlepših rek, ki sem jih kadarkoli videl. Nikoli si ne bi mislil, kako zdrava je kajakaška kultura v Sloveniji. Kamorkoli pogledaš, vidiš kajake, res noro. In reka je »kul«, zelo raznolika. Lahko se držiš nezahtevnega zgornjega toka ali pa se podaš v zahtevno sotesko proti Kobaridu. Še posebej pa mi je všeč, da lahko veslam na tako lepi reki po treh mesecih naporov in mraza v Skandinaviji. Tu pa je prelepo: sonce, veslanje po neverjetni reki in še pivo je mrzlo in okusno.
V drugih, bolj prepoznavnih ekstremnih športih zvezde športa takoj prepoznajo. Se to dogaja tudi tebi na reki?
Včasih se, predvsem na račun prepoznavne Red Bullove čelade. Vendar pa je kajakaštvo precej bolj sproščen šport kot drugi in tudi kajakaši so vsi iz istega testa in pridejo na reko zaradi sebe, ne zaradi drugih. Ni nekega postavljanja, kot pri drugih športih. A vseeno je vedno super, če te nekdo prepozna, pristopi in spregovori par besed.
Se ti zdi, da kajakaštvo postaja množično prepoznaven šport?
Ne. Vsekakor pridobiva na prepoznavnosti, tudi v množičnih medijih, a menim, da ne bo nikoli postal resnično velik šport, saj ga omejuje že sama narava športa. Kajakaštvo ni dosegljivo večini, saj je predpogoj divja reka. Obenem pa je nevaren in tehnično zelo zahteven.
Poznan si po tem, da skačeš s slapov. Kako visok je bil najvišji slap, s katerega si skočil?
Približno 28 ali 29 metrov.
In kakšen je občutek ob takšnem podvigu?
To je najboljši občutek, ki jih lahko doživiš v kajaku. Vsebuje vse: ogled slapu, nemir, odločitev, če se sploh boš spustil po njem. In ko se enkrat odločiš, je potrebna osredotočenost, odločitev, po kateri liniji se boš spustil, neverjeten pa je pogled preko roba slapu. Seveda pa je vrhunec občutek prostega pada, podobno kot v drugih akcijskih športih. Ob pristanku pa res uživajo le mazohisti, saj padcu sledi povsem samosvoj občutek. Najlažje bi ga opisal kot udarec z lopato po obrazu. A vseeno, vredno je truda in bolečine. Ni ga lepšega občutka, kot v tolmunu pod slapom pogledati nazaj kvišku. Takrat se ti poraja vprašanje v smislu »Si nor? Poglej, kaj si pravkar naredil!?!?!?«
Kajakaštvo na slapovih se je v zadnjih letih neverjetno razvilo in nekaj fantov je res norih. Prijatelj je lansko leto skočil prek slapa v Washingtonu, visokem približno 57 metrov. Napredek je res očiten in drznemo sivedno več. Ne upam si niti napovedati, kako daleč bo šport še napredoval.
Kaj pa poškodbe? Jih je največ v veslanju na slapovih ali na splošno v divji vodi?
Slapovi so največji »proizvajalec« poškodb. Sam sem si zlomil hrbet na dveh mestih in to je precej pogosta poškodba, ki nastane zaradi udarca ob pristanku. Zanimivo pa je, da so pri kajakaštvu najpogostejše manjše poškodbe, kot so udarci, odrgnine. Naslednja stopnja je običajno izpah rame, nato poškodbe hrtbtenice in v najhujšem primeru smrt. Kompliciranih poškodb, kot so zlomi rok, nog, kolkov, ki so pogoste v drugih akcijskih športih, pa skoraj ni.
Te poškodba hrbta omejuje pri športu?
Ne, sedaj je vse v najlepšem redu, vsaj pri veslanju. Bolečine se pojavijo, če dolgo časa sedim. To se zgodi po daljšem potovanju, ko nekaj dni zgolj odgovarjam na elektronsko pošto. A s treningom in fizioterapijo sem spet prišel v vrhunsko formo.
Je strah sestavni del ekstremnega kajakaštva?
Strah je sestavni del in vseskozi je prisoten. A moram reči, da je strahu manj po poškodbi, čeprav se sliši čudno. Zelo močno treniram in skušam sodelovati z najboljšimi zdravniki, fizioterapevti in trenerji. S treningom skušam negativno energijo, ki spremlja poškodbo, spremeniti v pozitivno in v kajak sem se pravzaprav vrnil bolje pripravljen kot pred poškodbo, tudi bolj samozavesten. Vseeno sem imel ob vrnitvi mešane občutke. A ko sem bil na vrhu slapa, je bil občutek presenetljivo dober. Vsekakor je strah nekaj, s čimer se stalno spodadamo v kajakaštvu in je za športnika zdrav, saj ostaneš iskren do sebe in ne počneš neumnosti. Strah se pojavi z razlogom, zato se moraš vsakič sproti vprašati, zakaj se nečesa bojiš. Če te je kot porofesionalnega športnika, ki letno preživi prek 200 dni na najtežjih rekah na svetu, nečesa strah, potem je verjetno zanj zelo dober razlog.
Kako vidiš evolucijo v kajakaštvu? V filmih je videti, da se prosti slog prenaša tudi v slapove. Je to prihodnsot kajakaštva, povezovanje disciplin?
Vsekakor gre za evolucijo, saj kajakaši vedno več prostega sloga izvajajo na divjih rekah in tudi v slapovih. Obstaja pa velika razlika v primerjavi z drugimi športi, saj razlike v disciplinah v kajakaštvu niso tako velike kot na primer pri deskanju na snegu. Zato ni prav veliko kajakašev, ki bi bili zgolj prostoslogaši ali samo tistih, ki skačejo prek slapov. Mislim, da se šport kot celota močno razvija. To je tudi posledica hitrega razvoja opreme ter predvsem posameznikov, ki odkrivajo nove meje mogočega v kajaku. In nekateri so pripravljeni skočiti tudi prek 57 metrskega slapu.
Pri razvoju pa je treba upoštevati tudi, da živimo v sodobnem svetu. Kajakaški filmi so dostopni vsepovsod, prav tako revije. Kajakaši po svetu so spoznali, kaj se dogaja na drugem koncu sveta in to tudi prispeva k napredku. Trenutno je šport v res dobrem položaju, iztrgal se je iz klasičnega pojmovanja kajakaštva za umirjene ljudi, ki se sproščajo v naravi. Postal je akcijski, adrenalinski šport, ki je bolj »kul« in zato vedno bolj privlači tudi mlajše generacije.
Sodeluješ tudi pri snemanju filmov?
Da, veliko sem delal s produkcijsko hišo Matchstick, ki so sicer bolj znani po smučarskih filmih, in River Roots, ki delajo kajakaške filme.
So kajakaški filmi tako popularni kot na primer snowboard filmi?
Ne, nikakor. Ta šport je na globalni ravni precej manj razširjen, industrija je precej manjša. Dolgo so kajakaške filme delali le kajakaši sami, danes je to drugače. V zadnjih treh mesecih sem sodeloval z dvemi filmarji, ki delajo res profesionalno. Vsekakor pa vidim prohodnost v filmih o kajakaštvu, saj ljudi resnično pritegnejo. Ponesejo jih v del narave, ki je niso še nikoli doživeli ter jim predstavijo šport, ki ga mnogi še niso videli in jih tudi resnično navduši. Res me zanima, kakšni filmi bodo nastali v naslednjih dveh letih, prepričan sem, da bodo odlični.
Komentarji
Dodaj komentar