Projekt Red Bull Stratos se nezadržno približuje svoji realizaciji in danes so eksperti aeronavtike razkrili vzpodbudne rezultate zadnjih testnih skokov z velike višine in tehniko odriva. Felix Baumgartner priznava, da se v njem mešata občutek zadovoljstva in zaskrbljenosti, ekipa pa se pripravlja na naslednjo fazo testiranj.
Koreografiranje odriva, uspešen pristanek
V zadnjem tednu maja 2010 je ekipa Red Bull Stratos izvedla tri pomembna testiranja:
- odriv iz kapsule
- bungee skok v vesoljski obleki pod pritiskom z namenom vadbe tehnike odriva iz kapsule
- prosti pad v vesoljski obleki pod pritiskom, izveden prvič do sedaj
Odriv iz kapsule: v vesoljskem centru Sage Cheshire Aerospace v kalifornijskem Lancastru je kapsula bingljala s 40.000 ton težkega žerjava, s čimer so simulirali njeno visenje z balona, ki jo bo vzdignil v stratosfero. Baumgartner je pri tem vadil svoje gibe znotraj kapsule, izstopil in se odrinil. Namen testiranja je bil opazovati, kako se plovilo odziva na gibanje Baumgartnerja in ali bi te reakcije lahko vplivale na njegovo spuščanje. Celo razmeroma nežen sunek ob odrivu Baumgartnerja bi ne samo ogrozil njegovo zmožnost, da prebije zvočni zid, ampak tudi povzročil nevarno in hitro spiralno padanje v trenutku, ko bi Baumgartner vstopil v območje gostejšega zraka.
“Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo kapsuli, ko bo sedež pomaknil naprej, splezal ven in se odrinil,” pravi Luke Aikins, zračni strateg in svetovalec prostega pada pri projektu Red Bull Stratos. “Skrbelo nas je, da mu v primeru, da se kapsula premakne, ne bi uspelo ustrezno izstopiti, a je kapsula precej nepremična. Zato smo te skrbi lahko opustili.”
Tehnika odriva prek bungee skoka: sledila je scena iz znanstveno fantastičnih filmov. Skupina superiornih strokovnjakov za zračni prostor in testnih pilotov – vključno z Joeom Kittingerjem, ki je še vedno nosilec 3 svetovnih rekordov, ki jih želi Baumgartner podreti – se je zbrala v samotnem puščavskem Lancastru, da bi bila priča do sedaj še nevidenem. Bungee skoku v vesoljski obleki pod
pritiskom in s čelado.
“Sprva pri pripravah na skok z velike višine ne bi pomislili na bungee skok, vendar Felixu daje možnost, da občuti, kako bo odriniti in skušati nadzorovati svojo rotacijo,” je pojasnil Art Thompson, tehnični vodja misije.
Po številnih skokih iz žerjavove košare, ki je bingljala malce več kot 60 m visoko v zraku, se je Baumgartnerjeva tehnika odriva izpilila do “dovršenosti”, kakor jo je opisal eden izmed članov ekipe. “Še vedno pa ostaja nejasno, kaj se bo zgodilo z mojim telesom v trenutku, ko bom prebil zvočni zid. A vsaj vemo, da mi bo šel odriv dobro od rok,” pravi Baumgartner.
Prosti pad z velike višine: Konec tedna testiranj je potekal nad puščavo Perris v Kaliforniji, in sicer v obliki prostih padov z višine približno 8 kilometrov. Test, ki so ga izvedli 27. maja, je predstavljal nadaljevanje podobnih poletov zgodaj pomladi. Baumgartner je motila neokretnost njegove opreme, še zlasti prsni paket, neznansko pomembna tehnološka pridobitev za spust na Zemljo, ki je pritiskala na čelado ter med pristajanjem ovirala njegovo gibanje in vid.
Cilj je bil, doseči čist odriv v zadnjem delu letala, oceniti nivo nadzora in različne položaje telesa v obleki pod pritiskom, občutiti uhajanje zraka iz obleke ob spuščanju ter testirati nov prsni sistem, ki omogoča, da se en del umakne iz Baumgartnerjevega vidnega polja, kar mu omogoča pogled na pristajališče. Baumgartnerjeva tehnika in izboljšana oprema sta delovali tako skladno, da je ekipi uspelo doseči zastavljene cilje.
“Vsakič, ko nekaj vadiš, se naučiš več,” je veseli Baumgartner sporočil z letališča. “Vrneš se k svoji opremi in jo spremeniš. Ko jo naslednjič testiraš, je vse popolno in greš lahko naprej. Zelo sem zadovoljen z današnjim rezultatom.”
Misli o smrtnosti in napredovanje pri misiji
Prav to počnejo Baumgartner in ekipa, ki se pripravljajo na naslednjo fazo testiranj. Gre za napeto obdobje, ki bo vključevalo testiranje vseh sistemov v kapsuli na simulirani višini 36,5 km v komori pod pritiskom, sledili pa bodo testni poleti z balonom. Kljub navdušenju nad dosedanjim napredkom pa Baumgartner priznava, da ga na trenutke še vedno skrbi. Opozarja, da številni testi tehnologije ne morejo izključiti človeške napake, in pravi: “Najbolj me skrbi tisti nevarni del projekta, na katerega še pomislili nismo. Skušamo razmišljati o vseh možnih zapletih, a vedno se lahko pripeti nekaj, na kar sploh pomislil nisi. In to te lahko ubije.”
Očitno je, da je smrtnost zelo pogosto v njegovih mislih, ko pravi: “Razmišljal sem, ‘naj v projekt vključim mamo?’” Pojasni, da živi v Avstriji, in nadaljuje: “Če se bo vse srečno izteklo, bi želel, da je ob meni, kajti ona je prva oseba, s katero bi želel govoriti. Če pa bo šlo kaj narobe, potem definitivno ne želim, da bi bila mama poleg, ne želim, da je priča smrtnemu primeru. Zato se še vedno nisem odločil."
“Če bi menil, da gre za samomorilsko dejanje, potem jaz – in vsi eksperti, ki so del ekipe – ne bi želeli imeti nič s tem,” trdi dr. Jonathan Clark, nekdanji kirurg Nasine posadke, ki je medicinski vodja pri projektu. “Tu je Joe Kittinger, tu so testni piloti, tu je cela paleta ekspertov zračnega prostora. Tega ne počnemo kot kaskaderji, to počnemo kot demonstracijo, da je možno izvesti izhod iz kapsule v stratosferi, prosti pad in ponovni vstop v atmosfero.”
“Misija zelo lepo napreduje, kar se pripravljenosti tiče,” se strinja Baumgartner. “Kmalu se bo pričelo zares in biti pripravljen, je dober občutek.”
Komentarji
Dodaj komentar