3. junija 2008 ste prečkali Galway Bay na Irskem, 17,6 kilometrov dolgo zračno linijo. Lahko nam smrtnikom opišete, kakšen je bil občutek pri tem?
Verjetno je podobno dirkanju po hribu na kolesu ali smučkah z odprto vetrovko. Padalci imajo podoben občutek, s to razliko, da lahko nadzirajo smer svojega leta.
Še nihče ni poletel tako daleč kot vi zgolj v obleki za letenje brez dodatne zaloge kisika. Kaj je omogočilo ta rekordni let?
Pogoji so bili idealni, predvsem zahvaljujoč močnemu hrbtnemu vetru. Dva testna poleta smo odpovedali, ker ni bilo pravega vetra ... in v vodi je čakal čoln, za vsak slučaj, če mi ne bi uspelo priti do obale.
Niste postavili le rekorda v dolžini poleta temveč tudi zmagali v dvoboju s potniškim letalom ...
Lokalni zračni prevoznik je znan po tem, da svoje potnike spravi na kopno v zgolj 7 minutah. Ko sem nekega dne zagledal ta oglas, se je v meni vzbudila želja. Pomislil sem, da bi ta čas letenja s pomočjo obleke za letenje lahko še skrajšali. In res mi je uspelo razdaljo preleteti v 5:45 minutah.
Kaj mora človek, ki leti z obleko za letenje, storiti med letenjem - poleg tega, da ne izgubi živcev?
Zadržati moraš idealno aerodinamično pozicijo telesa – in hkrati enakomerno porazdeliti svoje moči. 5 minut se lahko zdi cela večnost.
Verjeteno se zavedate, da svoje zgodbe ne morete pripovedovati v normalnem pogovoru in pričakovati, da vam bodo ljudje verjeli. Steže doživeli, da bi se vaši znanci norčevali iz vas in mislili, da se važite oziroma da ste povsem nori, medtem ko ste jim pripovedovali svoje dogodivščine?
O, pa ne le enkrat! [smeh]. Od leta 1995 se mi to dogaja vsak teden. Ljudje rečejo "lepa zgodba" in zavrtijo z očmi. Ponavadi mi ne verjamejo, dokler ne vidijo slik in posnetkov na moji spletni strani.
Ali se iz vašega načina življenja opazi, da ste drugalni od večine ljudi?
Živim povem običajno življenje in delam kot zavarovalniški svetovalec. To od mene zahteva veliko mero resnosti. Enkrat sem celo skočil s pečine v službeni obleki in kravati, saj sem ravno prenehal z delom in se nisem utegnil preobleči. V svojem poklicu sem se specializiral za ocenitev tveganja ...
... kar je zelo pomembno, ko govorimo o B.A.S.E. skokih in oblekah za letenje.
Pravzaprav je to najpomembnejša stvar. Nisem tip človeka, ki bi storil harakiri. Ko sem pričel s skakanjem, je veliko ljudi mislilo, da sem nor. Sedaj me imajo za športnika, saj vidijo, da se s tem ukvarjam profesionalno in da je varnost zame na prvem mestu. V življenju pa imam tudi druge načrte.
Kako se je pravzaprav pričela vaša strast za letenjem?
Pričela se je leta 1989, ko sem bil v vojski. Svoj čas sem želel posvetiti nečemu, kar me je zanimalo, zato sem se prijavil za padalca. In to me je povsem osvojilo. V letih 1995-1998 sem se kot padalec udeleževal mednarodnih tekmovanj. Od leta 1997 pa sem osredotočen predvsem na skakanje in letenje brez pomagal.
Vam rekordni polet na Irskem predstavlja tudi osebni dosežek – ali imate še veliko bolj vznemirljive spomine?
Težko se je odločiti za en sam skok. Leta 2000 sem postal prvi človek, ki je skočil z Eiger North Face-a, in leta 2002 sem skupaj s Hannesom Archom skočil z Matterhorna. Točno ob polnoči na novoletni večer 2002 sem skočil z najvišjega stolpa na svetu v Maleziji. Leta 2005 sem v enem dnevu splezal na gorske vrhove Eiger, Mönch in Jungfrau in skočil z vsakega od njih. In tudi lanskoletni skok z Eifflovega stolpa ni bil slab ...
A je moral biti mala malica, če upoštevamo vse prej naštete …
Niti ne, če pomislite na to, da stolp 24 ur na dan straži 16 enot vojaške policije. Potreboval sem čarovniške sposobnosti ...
Katere želje si še želite uresničiti? Sprehod v vesolju? Reinkarnacijo v albatrosa?
Imam še veliko neizpolnjenih želja. O njih boste lahko brali na moji spletni strani v prihajajočem letu.
Komentarji
Dodaj komentar