V tretjem delu intervjuja Natalija spregovori o vključitvi v humanitarno dejavnost, premagovanju kriznih situacij in ciljih za prihodnost.
Si vključena v kako humanitarno dejavnost oziroma ali razmišljaš o tem, da bi se aktivirala na tem področju?
Pred kratim sem dobila povabilo k dobrodelni dražbi, kjer daš na dražbo dan s tabo ali kosilo ali kaj podobnega, izkupiček pa gre revnim otrokom. Vsekakor se bom tega povabila udeležila, saj menim, da je vse preveč otrok okrog nas, ki nimajo nič. Takšni so manj vidni ljudem, saj se skrijejo pred očmi množic in predsodkov nekaterih ljudi, ki imajo ponavadi vsega preveč.
Vsak profesionalni športnik se kdaj sreča s krizo. Ne gre mu več tako dobro kot prej, ne najde smisla v vsem skupaj. Kako se ti pobereš iz takšne krize?
Pri meni je bilo že nekaj takih kriz, do zdaj so se vse končale dobro, iz njih sem se pobrala in se naučila nekaj novega. So pa težka ta obdobja, še posebej moja zadnja, ko sem mislila že vse pustiti in odnehati, ker sem prišla na dno. A takrat je najpomembnejše to, da se ne vdaš, da vztrajaš pri začrtanem, pa četudi je to še težje. Hvaležna sem za podporo mojega trenerja Aleša Jensterleta, brez katerega mi ne bi uspelo. On je bil tisti, ki me je postavil na realna tla in me opogumil, da se nisem vdala. Treba je vztrajati pri odločitvi in treningu ter verjeti, da bo enkrat že uspelo. Da se bo že pregnojil žulj, sem si jaz govorila. In res se je. In to v najlepši luči, v najbolj primernem trenutku letošnje sezone, na EP v Parizu!
Kako si se leta 2002 soočila s tem, da si ostala brez trenerja? Kaj ti je dalo motivacijo, da nisi obupala?
V začetku 2002 sva se z Alešem za dobra tri leta razšla, saj se nisva več ujela v njegovi filozofiji treninga. Takrat je bil zame to šok in nisem razumela, zdaj pa mi je jasno in mu dam prav, da se je takrat tako odločil. Dodaten polet in zagon sem našla v treningu z Martino Čufar, s katero sva se znašli skupaj, saj je tudi ona takrat prekinila sodelovanje s svojim trenerjem Tomom Česnom. To je bila ena velika motivacija, trenirat s takratno svetovno prvakinjo!
Kaj je tvoj naslednji cilj? Tako v profesionalnem kot osebnem življenju.
Trenutno je to, narediti izpit iz osnov športnega treniranja na Fakulteti za šport, nato se spočiti, z novim letom pa pričeti z novo sezono, najprej v balvanskem plezanju, kasneje tudi v težavnosti. Cilji so visoki, želja biti med prvimi tremi v končnih uvrstitvah, čim več stopničk na tekmah za svetovni pokal. Kljub temu mi je pomembno, da bom samo plezala in se čim bolj približala občutkom, ki sem jih imela v Parizu. Potem pa kakor mi uspe. Nič se ne da izsiliti. Na osebnem področju pa želim biti čim boljša punca svojemu fantu in biti bolj skromna in zadovoljna s tem, kar imam zdaj.
Bi mladim plezalcem priporočila profesionalno kariero? Zakaj? Katere karakterne lastnosti je potrebno imeti, če hočeš uspeti kot plezalec? Katere telesne sposobnosti je potrebno imeti?
Ničesar jim ne bi priporočila, kar si sami ne bi želeli. Moje mnenje je, da je treba mlade plezalce vzgajati in voditi najprej skozi igro v plezanju, šele na to naj se sami odločijo, kaj si želijo, brez da jih starši silijo v kaj. Če si pa želijo trenirati bolj resno, zakaj pa ne! V tem je veliko dobrega in pozitivnega, če so pa uspehi, pa še toliko lepše. A najprej naj bo dobra družba ter uživanje in veselje ob gibanju. Pleza pa lahko vsak, velik, majhen, malo težji, malo lažji, vsi, vseh starosti. Ni ovir. Ko pa pridemo do tekem, se kriteriji malo bolj zožijo, a vseeno, sama nisem tipičen „perešček“, ki so ga samo kost in koža, ker tega ne odobravam in je edina stvar, ki mi v našem lepem športu res ni všeč, a tako pač je. Dobra koordinacija, gibljivost, občutek za gibanje in dobra volja pa vsekakor niso odveč!
Če bi se lahko vrnila v preteklost, v začetek svoje kariere in sama sebi dala kak napotek, kakšen bi bil?
Verjamem, da vse pride ob svojem času in da ni naključij. Do vsakega uspeha in novih spoznanj je treba priti s treningom in do pravih občutkov, do pravih, srčnih uspehov pa ni bližnjic! Če pa že so, pa ne trajajo dolgo. Tako da prav nič ne bi spremenila, pa čeprav je bilo včasih že res (pre)težko. Zaradi tega je bilo potem veselje toliko slajše!
Komentarji
Dodaj komentar