Za ženske velja, da se rade ‚nagradijo’ po doseženem uspehu. Kako se ‚nagradiš’ ti?
Ja, jaz sem velika ljubiteljica čokolade, njej se res težko uprem. Med sezono sem podpisala svojo izjavo, da se ji odrekam, razen črni čokoladi z več kot 70 % kakava, ker sem imela trenutke, ko sem vsak dan pojedla po celo Milko, kar pa vseeno v mojem športu ne gre, še posebej, ker se mi hitro pozna. Razen če bi bila sumo borka. To bi bilo fajn!
Kaj ti predstavlja tvoj največji uspeh do sedaj? Je to preplezana Histerija z oceno 8c , kar je uspelo le trem ženskam pred teboj? Si bolj ponosna na rezultate s tekem? Ali pa ti največji uspeh predstavlja kaj iz osebnega življenja?
Histerija mi je bila velik uspeh predvsem zato, ker sem svojo najtežjo smer preplezala pred kamero, ki mi je predstavljala poleg težine en velik izziv in tudi pritisk. A ker so mi tekme bližje, sem uspehov s tekem bolj vesela, čeprav se tega ne da primerjati med sabo. Mislim pa, da mi bo za vedno ostal v spominu letošnji Pariz in evropsko prvenstvo, ker sem tam po eni veliki krizi, ki sem jo imela še konec septembra, uspela najti v sebi moč, voljo in motivacijo, da sem tam odplezala, tako kot znam in kot plezam na treningu! V osebnih “vodah” pa je uspeh vsaka zmaga nad samim seboj, ne glede na katerem področju. Bom pa zelo vesela, ko doštudiram!
Kako so potekale fizične in psihične priprave na Histerijo?
Histerija in snemanje filma so bili samo del mojega treninga. Glavni del sem opravljala na umetni steni, kjer je bila vseskozi moja prioriteta trening za tekme. Sama priprava, tako fizično kot psihično, pa je bil sam študij smeri in poskusi v njej.
Motivacija za projekt Histerija je prišla prek snemanja dokumentarnega filma o tebi in sedaj predstavlja rdečo nit tega filma. Kaj ti pričakuješ od filma? Kaj bi rada, da gledalcem pove o tebi?
Ja, res je, Histerije sem se lotila zaradi odločitve, da posnamemo dokumentarni film o moji karieri in o meni. Predstavlja rdečo nit. To je dokumentarni film, ki bo skozi zgodbo razkrival tudi, kaj vse je potrebno v ozadju, da se dosegajo dobri rezultati. Film mi predstavlja način, preko katerega se bom lahko izrazila še bolj osebno in se predstavila gledalcem tudi kot čisto povprečna punca, ki ni nobena super junakinja, ker je splezala 8c , ampak je za to trdo trenirala in preživljala tako vzpone kot padce. Razkrila jim bom ozadje mojega treninga in osebnega živjenja. Najbolje je, da počakajo nanj in si ga ogledajo, potem pa presodijo sami. Vsekakor ne bo tipičen plezalni film.
Si prek snemanja dokumentarca sama odkrila kaj novega o sebi?
Odkrila sem, da je pred kamero še težje biti pristen in še težje pokazati svoja prava čustva. In to sem skozi film poskušala prenašati v prakso, da sem čim manj “igrala”, kar nas že tako ali tako v življenju na sploh hitro potegne za sabo, a s tem si velikokrat delamo samo škodo.
Sem človek, ki rad tvega.
Katera je tista tvoja lastnost, ki te po tvojem mnenju loči od preostalih plezalk?
Moje mnenje je, da v vrhunskem športu, kjer so tekmovalci in tekmovalke po fiziki in psihi večinoma približno enako pripravljeni, odločajo „ta pravi občutki“. To so tisti občutki, ko prideš na tekmo in ko si prišel do te točke, da si tako samozavesten, da te nič ne vrže s tira, da te nič ne zmoti, da točno veš, kaj je tvoja naloga in da vse svoje cilje, vse usmeriš samo v to, da boš sposoben odplezati, kar se najbolje da. Moja zelo dobra lastnost je, da sem odločna, da se znam hitro odločiti. Ne prenašam se, če sem nekje vmes in ne vem, kaj bi rada. Sem človek, ki rad tvega. Tudi pri denarju, potem pa če rata, rata, če ne, pa je treba pač sprejeti posledice in iti naprej. Ni pa lahko.
Imaš kak ritual pred vsako tekmo?
Ritual je že v celoti celo ogrevanje, ki je pred vsako smerjo, pred vsako tekmo v balvanih približno enako. Veliko stvari, ki jih delam med tekmo je že ritual, si pa vedno, preden vstopim v smer, balvan, obrišem prah iz plezalk in pomočim v magnezij.
Ko se soočiš z novo steno – jo raje naštudiraš ali raje plezaš ‚na pogled’?
V skali kakor kdaj. Mi pa na tekmi bolj odgovarja plezanje na pogled kot študij smeri, ki je prisoten boj na mastrih, tekmah, ki niso v sklopu tekem za svetovni pokal in kamor so povabljeni le najboljši.
Kje najraje tekmuješ? Katera tekma ti je res najljubša in zakaj?
Kranj je vsako leto res super tekma in je ena izmed mojih najljubših, drugače je pa tekma v Serre Chevalier-ju res super, master tekma, ki se dogaja zunaj na prostem, je umetna stena in vedno super vzdušje! Potem pa se vmes vedno najde kaka dobra tekma, ki ti ostane v spominu
Kje najraje plezaš? Če bi lahko šla plezat kamorkoli, kam bi šla?
Trenutno mi prav nič ne manjka na umetni steni, kjer se brusim za tekme. Nekateri me ne razumejo kako to, da ne hodim več v skalo, a ne čutim te potrebe in želje. Ni mi težko v najlepšem vremenu trenirati v dvorani. Tako močno si želim uspeha na tekmah, da mi res ni težko. Ko bom zaključila s tekmami, bi si želela iti pogledat malo na Tajsko, čisto tako za dušo, pa zdaj je že toliko super „placov“, da je težko izbrat. Bi šla pa na Kubo, plesat salso!:)
Komentarji
Dodaj komentar