Starša sta te pri 6. letih vpisala v plezanje in gimnastiko. Kako to, da sta se odločila prav za plezanje? Sta se tudi tvoja starša ukvarjala s plezanjem?
Ja, res je, začela sem že pri 6. oziroma 7. letih v Plezalnem klubu Škofja Loka. Vpis v plezalno šolo je bil bolj kot ne naključen, doma ni nihče nikoli plezal, res pa je, da sem bila po pripovedi moje mami, enkrat na gorenjskem sejmu v Kranju, navdušena nad eno stenco, ki so jo imeli tam in je bil to en manjši povod, da so naju z bratom Urbanom vpisali v tečaj.
Kasneje si pustila gimnastiko in se odločila za plezanje. Kaj te je pri tem vodilo? Si od nekdaj želela postati plezalka?
Gimnastika je bila vedno na drugem mestu, v bistvu je bila to samo neka osnovna gimnastika in odločitev, da se posvetim samo plezanju, ni bila težka, ker sem v plezanju videla precej več perspektive, poleg tega je bilo pa tudi veliko bolj zabavno. Vse, kar se je dogajalo in cela moja pot, kariera, se je razvila čisto spontano, res pa je, da sem od zmeraj imela v sebi to veliko željo, da v nečem res uspem.
Te je bilo strah višine in padcev? Kdaj si prvič začutila, da si premagala ta strah in kakšen občutek je bil to?
Strah pred višino je bil prisoten čisto na začetku, ko je bilo to še nekaj novega, a nikoli ni bil velik. Bolj je šlo za strah pred padcem, pred nihanji po zraku, saj si na začetku nisem upala plezati po previsu, ker sem se bala nihanja. Strah sem premagala šele na tekmi, ko sem v kategoriji cicibank imela superfinale in si na koncu priplezala čisto prvo medaljo. Strah pred padcem pa imam še vedno in tudi po tolikih letih ni minil. Enostavno ne maram tega občutka, zato velikokrat med padcem zakričim. Vendar pa strah laže odmislim zdaj, po tolikih letih.
Že v osnovni šoli si doživela prve uspehe, ki so se nadaljevali v srednji. So se sošolci drugače obnašali do tebe, ker si bila mladinska svetovna prvakinja?
Ne, prav nič. Le jaz sem se bolje počutila, ker sem bila poleg šole uspešna tudi v športu. Trikrat sem bila mladinska svetovna prvakinja, kot članica pa sem zmagala na tekmah svetovnega pokala.
Kdaj si prvič začutila, da ti je uspelo?
Da sem na tekmi odplezala plezanje svojega življenja, sem do sedaj začutila na dveh tekmah. Na svetovnem mladinskem prvenstvu v Amsterdamu, kjer sem zmagala, in letos v Parizu, kjer sem postala evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji.
Zmeraj imela v sebi to veliko željo, da v nečem res uspem.
Si ena izmed redkih plezalk, ki tekmuje v različnih disciplinah. Zaradi tega se v kombinaciji uvrščaš na visoka mesta, letošnje leto ti je recimo prineslo 3. mesto na svetovnem pokalu. Imaš rada izziv različnih disciplin ali je to le tvoja strategija? Katero disciplino imaš trenutno najraje?
Tekmujem v dveh disciplinah, v težavnosti in balvanskem plezanju. Hitrosti, kot tretje discipline, pa ne treniram, niti ne tekmujem, ker me ne zanima. Za kombinacijo je dovolj nastop v dveh od treh disciplin. Za to sem se odločila, ker s trenerjem verjameva, da je možno v obeh disciplinah dosegati istočasno vrhunske rezultate in ker ne more biti vsak med najboljšimi v kombinaciji. Plezanje se je začelo zelo specializirati v posamezno disciplino, jaz pa verjamem in sem tudi dokazala, da se da oboje naenkrat in da si lahko v obeh disciplinah v samem vrhu. Ti dve disciplini sta zelo povezani in prepleteni med seboj, hitrost pa je povsem druga stvar. Sta pa obe disciplini popolnoma enakovredni v moji glavi. In vsak uspeh, ali posamezno v disciplini ali pa v kombinaciji, vrednotim enako!
Ali lahko opišeš popoln balvanski problem?
Popoln balvan je bil zame zadnji balvan v Parizu! Bil je inovativen, moral si biti precizen, odločen v pravem trenutku, na koncu pa je bil zadnji gib še zelo težak, a sem se videla na vrhu in do konca verjela v to, da mi bo uspelo. Po treh poskusih na steni, sem še naprej verjela in rešitev se mi je pokazala sama od sebe. Prišla je nekje iz globine mojega avtomatizma, ki sem ga skozi leta trenirala in usposabljala, da se je v pravem trenutku, na pravem mestu vklopil!
Si se med plezanjem kdaj resneje poškodovala?
Letos sem imela prvič resnejšo poškodbo gležnja. Res sem imela smolo in na mali umetni steni, višine treh metrov, tako čudno padla in ravno naletela na eno in edino razpoko med blazino ter si gleženj zvila 14 dni pred začetkom sezone. Takrat se mi je zrušil svet, a sem s pomočjo fizioterapije, masaže ter trenerja Aleša, ki je znal pristopiti na pravi način, premagala strah in odšla na tekmo! Takrat sem po dolgem času začutila kaj pomeni to, da tudi tekme niso samoumevne
Katere lastnosti svoje tehnike želiš izboljšati? In na kakšen način ti bo to uspelo?
Tehnika je stvar, kjer nikoli ne znaš vsega in vedno ostajajo rezerve. Vedno, četudi si vedno boljši. Tekoče in lahkotno gibanje na steni je cilj vsakega tekmovalca. Do tega pa je najtežje priti, ko si že utrujen in plezaš na meji svojih zmogljivosti. Tu imam še rezerve, da v tistih ključnih trenutkih, še bolj stopim na nogo in čim več svoje teže nosim z nogami, s telesom. V samem gibanju je še rezerva, dobri, pozitivni občutki, pa so tisti, ki na koncu odločijo. Svojo tehniko, psihično stabilnost, moč in vzdržljivost bom nadgradila s pomočjo kvalitetnega treninga ter se plezanju posvetila s srcem in dušo!
Komentarji
Dodaj komentar