Pa je za nami: 11 dni najpomembnejšega, najbolj glamuroznega in najbolj oh-in-sploh filmskega festivala na svetu. Nehal sem šteti, koliko filmov sem si ogledal, koliko Ferrarijev je pripeljalo mimo, koliko je bilo zabav in, hvalabogu, koliko kozarcev roséja sem pogoltnil.
Festival je bil dober, a ne odličen – lani je bil dogodek res prvovrsten in kaj takega bi bilo težko ponoviti. A vsekakor je bil nekaj posebnega: izbira filmov je bila enakopravna, brez predsodkov.
Večina festivalov doda ogromno ameriških poslastic, da bi pritegnila kar največ velikih hollywoodskih imen, a žirija v Cannesu je v tekmovanje uvrstila le en ameriški film (Poštena igra; Fair Game) in prikazala le dva dodatna: film Woodyja Allena "You Will Meet a Tall Dark Stranger" in Oliverja Stonea "Wall Street 2".
Preostali so bili izbrani z vseh koncev in krajev ter prišli v vseh možnih oblikah in formatih (od 69-minutnih do filma Olivierja Assayasa "Carlos", ki traja kar 340 minut). Prikazali so vso bogastvo filmskega sveta – če smo le odprli oči in duha.
Sam bi za zmagovalca predlagal Mikea Leigha, čigar film "Another Year" je ganil kritike, a vendar moramo biti pozorni tudi na film Xavierja Beauvoisa "Of Gods And Men", preseneti pa lahko tudi zelo ruski "My Joy",
Vsekakor pa sem mnenja, da bi morala obstajati posebna nagrada za najboljšo zabavo, saj se zanje vedno nameni ogromno denarja in truda. Sam bi jo podelil končni Red Bullovi zabavi v Jimmy'zu, majhnem, ljubkem klubu na promenadi Croisette..Za odlično glasbo sta poskrbela DJ Pilooski in londonska ekipa Faze Action team ter s tem dokazala., da je lahko glasba v Cannesu zares vrhunska (kljub zahtevam lastnika kluba, naj zavrtijo Madonno).
Jimmy'z je klub brez kamer, brez novinarjev in kot tak idealen za A-listo. Na finalno zabavo pa so bili povabljeni vsi. Po vstopu so nas napotili k Red Bullovi mizi, kjer je na nas pazila ljubka Emily: Vodka Belvedere z Red Bullom in Moet so tekli, kot da jutri sploh ne pride ... in ga tudi ni bilo, saj smo ostali do 6. zjutraj in plesali kot nori.
Cannes ponavadi navdihne enega ali več filmov in letošnja velika zgodba so britanski menedžerji hotela, ki so morali odpustiti svojega višjega uslužbenca Manuela (ja, bil je iz Barcelone). Vendar se Španec ni dal, zasedel je hotelsko sobo in ob prihodu policije izginil, menda je celo vdrl v hotelski računalniški sistem in povzročil celo zmešnjavo.
Kar se preostalega tiče, je šlo vse gladko: nisem izgubil denarnice, nisem bil primoran spati na klopci, ni me pokakal velik galeb (ki je pred dvema letoma uničil mojo najboljšo obleko) in nisem dobil gromozanskega žulja na podplatu. Očitno me je izučilo.
[Chris Sullivan]
Komentarji
Dodaj komentar