Samo Vidic, športni fotograf
Če tisto, kar bi rad fotografiral, vidiš s prostim očesom, si pravi trenutek zamudil.
Morda ne veste, ampak v Sloveniji se skriva eden najboljših športnih fotografov na svetu. Veseli petintridesetletnik ima na Bledu svojo bazo, kjer ga čaka žena Maja in osemmesečni Jaka, katerega rojstvo je zaradi dela skoraj zamudil. Sicer je tudi sam precej aktiven športnik, trenutno pa mu je glavna športna aktivnost fizioterapija po že drugi operaciji kolka.
Zakaj o njem ne vemo skoraj nič? Kdor mora vedeti, ta že ve, kdo je Samo in kaj dela. Sam pa se namesto bahanja pred drugimi o svojih dosežkih raje malce skrije v ozadje in se posveti nastavitvam na fotoaparatu, saj nikoli ni zadovoljen s svojim delom. Zato skuša vedno narediti še nekaj več oziroma se naučiti nekaj novega, to pa je tudi način, kako napredovati v fotografiji.
Njegovo fotografsko oko danes cenijo njegovi največji naročniki, kot so Red Bull, agencija Zoom, Elan, Atomic in še drugi. In čeprav je v tujini Samo postal prepoznavna figura športne fotografije, je še vedno dobrovoljni Blej'c, ki skuša biti prijazen do vseh okoli sebe, vedno pa svoje delo poveže z dobro mero humorja, drugače bi bilo po njegovem življenje res dolgočasno.
Samo, ali ti humor pomaga pri tvojem delu?
Kar precej. Športniki so včasih slabe volje, nervozni. Takrat se malo pohecam ali pa jih kaj vprašam. Buemi, voznik ekipe Toro Rosso je bil na primer na fotografiranju spomladi malce trd po tistem, ko mu je odtrgalo os. Pogovor sem navezal na to nesrečo in na srečo, ki jo je imel. To pomaga, ker ve, da ga poznaš in spremljaš, kaj dela. Potem te bo tudi sam začel bolj spoštovati.
Torej moraš biti kot novinar, na fotografiranja moraš iti pripravljen?
To sploh ni problem, ker me vsi ti športi zanimajo sami po sebi. Je pa pametno biti malce bolj razgledan pri tem delu, moraš vedeti, kaj se dogaja v športu.
Pred časom si poleg fotografiranja delal še v špediciji na letališču. Kako to, da si nehal?
Na Brniku zdaj že skoraj dve leti ne delam več, saj sem ob redni službi in fotografiranju dobesedno izgorel. Nekega dne sem se zbudil in nisem mogel vstati iz postelje. Uničen, dobesedno. To je bil znak, da je treba v življenju nekaj spremeniti in še isti dan sem dal odpoved.
Športni fotograf, sliši se kot najbolj kul služba na svetu ...
Sliši se super in tudi je super. Zame je to najboljša služba na svetu, a moraš biti človek zanjo. Šport moraš imeti rad in ga razumeti. Poskušam biti čim bolj širok, razumeti čim več športov, ki me tudi zanimajo. Takšna razgledanost pa prinese tudi več dela. A v športni fotografiji se ne cedita med in mleko. Sicer se imamo lepo, a vseeno je treba naročniku dostaviti fotografije. Poklicni fotografi vedo, da je to trdo delo, ne zabava. A nekateri fotografi si zadevo tako predstavljajo, pridejo na dogodek z najhujšo opremo in paradirajo tam kot pavi, čeprav nimajo še ničesar za pokazati.
Kako pa je s tem v Sloveniji?
V Sloveniji imamo veliko zelo dobrih fotografov, veliko je pa tudi takšnih, ki si samo mislijo, da so. Razlogov za to je več, največkrat pa so prehitro zadovoljni s svojim delom, ali pa nimajo višjih ciljev. Sam sem že od začetka zelo kritičen in neizprosen in vedno sem vedel, kaj bi rad. Zato sem redko zadovoljen s svojim delom. Edino tako lahko napreduješ v svojem delu. Preveč pa je fotografov, ki nimajo nobene samokritike.
Kot praviš, imamo v Sloveniji veliko dobrih športnih fotografov. A zakaj ti delaš za velike naročnike, oni pa ne?
Nekaj stvari je, ki vodijo do uspeha. Prva stvar je talent, ki se ga ne da naučiti, treba pa ga je imeti.
Pa ti imaš talent?
Mislim, da nekaj ga pa že moram imeti.
In kaj še?
Želja po fotografiranju, nekaj sreče, najpomembnejše od vsega pa je zares trdo delo. Jaz sem garal, da sem prišel do tu, kjer sem. Pomembno je tudi vedeti, kdaj je čas za zabavo, kdaj pa je treba delati. Lahko se hecamo, če gre vse po načrtu. A v trenutku, ko nekaj ne gre po načrtu, je treba problem rešiti. In takrat postanem resen in včasih na koga tudi privzdignem glas. A to spada k resnemu pristopu k delu. Težko si je namreč predstavljati, kako natrpani so urniki fotografiranja in kaj vse moramo na primer stlačiti v pol ure. In potem dobiš pred objektiv športnika, ki je slabe volje, utrujen, živčen zaradi tekme ali česa drugega, ali pa ni vajen takšnega dela.
Red Bull Photofiles
In v teh pol ure je treba tega človeka zanimirati, pripraviti in narediti to, kar želi od tebe naročnik. Še prej pa seveda iz briefinga ugotoviti, kaj sploh želi. Ko je vse to narejeno, pa ostane čas tudi za zabavo. Nedavno sem imel problem z dirkačem formule ena, Alguerguarijem iz ekipe Toro Rosso. Imeli smo 45 minut časa za štiri lokacije v Salzburgu. On pa se je obnašal kot otrok, tako da sem se kar ujezil in mu povedal, da je dovolj. In ko je videl, da se ne hecam, je začel sodelovati. Delo je treba jemati resno. Mene naslednji dan ne bo nihče vprašal, ali je bil model dobre ali slabe volje, ali je sodeloval ali ne. Jaz moram dostaviti fotografije, ki morajo biti dobre. Brez izgovorov.
Kako si se začel ukvarjati s fotografijo?
To je hecna zgodba. O fotografiji sem razmišljal zelo dolgo, že kot najstnik, a opreme si nikoli nisem kupil. To je trajalo kar nekaj let, dokler nisem na neki zabavi v Kopru ob treh zjutraj srečal fotografinjo Majo Pertič, ki mi je pokazala vso opremo, ki jo je imel s seboj. In takrat me je zagrabilo. Dogovorila sva se, da jo naslednji dan pokličem in greva v Trst po opremo. Čeprav je mislila, da se ne bom niti spomnil pogovora, sva naslednji dan »prešvercala« mojega prvega, EOS-a 300.
Dobro, opremo si kupil, kaj pa potem?
Učil sem se sam, a sem imel srečo, saj sem res hitro razumel fotografijo. Z enim problemom pa sem se bil pripravljen ubadati tudi nekaj dni, dokler nisem našel rešitve. Pogosto sem klical tudi Daniela Novakoviča, ki mi je bil nekakšen mentor v tistih časih. Njega sem bil pripravljen poklicati tudi tridesetkrat dnevno, če mi nekaj ni bilo jasno. On pa mi tudi ni hotel vsake rešitve kar razkriti, ampak mi je dal le namige, tako da sem moral problem rešiti sam. In to mi je bilo super. On me je naučil veliko osnov, precej stvari pa sem dobesedno preskočil, saj sem res nenavadno hitro razumel fotografijo.
Takrat še nisi razmišljal o športni fotografiji?
Takrat sem fotografiral vse: ljudi, rožice, hribe. Znašel pa sem se tudi na seminarju Aleša Fevžerja, kjer me je zagrabila športna fotografija, saj tudi meni šport ni bil tuj. Nekaj časa sem fotografiral zase, nato pa so v Elan Snowboards iskali fotografa. Trije smo bili na preizkusu, jaz sem bil najmanj izkušen, z najslabšo opremo, a na koncu so izbrali mene.
Kako si prišel na Red Bull?
Moje fotografsko delo je postajalo vedno bolj resno in leta 2004 sem si dal narediti spletno stran. Na Red Bull pa sem poslal elektronsko pošto s povezavo na mojo spletno stran, moj portfolio in v neverjetnih 15 minutah sem dobil odgovor. Začel sem z lokalnimi dogodki, nato nekaj dogodkov v bivši Jugoslaviji, nato pa je že sledilo izobraževanje v Fuschlu.
Kako visoko si danes med Red Bullovimi fotografi?
Recimo, da sem nekje med top deset na Red Bullu. Nekateri so specializirani za določene športe, jaz pa sem univerzalec, a najraje slikam smučanje in motošport. Z največjim veseljem pa grem na primer v Vars na Red Bull Line Catcher ali pa formulo, reli, motokros. To so dogodki, pri katerih mi gredo kar kocine pokonci.
Red Bull Photofiles
Kako danes gledaš na fotke, ki si jih delal na začetku kariere?
Nedavno sem brskal po arhivu in sem naletel na stare posnetke. Presenečen sem bil, da fotografije sploh niso slabe. Zanimivo je bilo videti, kako sem se pred leti lotil nekaterih stvari. Danes mi ni treba vsake stvari tako premisliti, kot sem jo včasih. In to ni dobro, saj lahko vodi v rutinsko delo. Po drugi strani pa mi je sedaj vse bolj jasno, zato tudi predpriprava na fotografiranje ni več tako intenzivna. Za določene dogodke ali naloge že točno vem, kako bodo potekale. Včasih pa sem prišel na dogodek ali fotografiranje in sem se kar tresel.
Kako gledaš na klasično fotografijo?
Jaz sem začel s fotografiranjem na film. Takrat se je točno videlo, kdo je dober. A digitalizacija me nikakor ne moti, življenje je vsekakor lažje z njo, saj moramo fotografije pošiljati takoj po dogodku. Slabost pojava digitalne fotografije je predvsem v nižanju honorarjev, saj si marsikdo lahko privošči fotografsko opremo in prodaja neke povprečne fotografije. A pravi naročniki še vedno znajo ločiti dobro fotografijo od povprečne ali slabe. Zato bodo tudi želeli dobrega fotografa, za katerega vedo, da bo delo dobro opravil.
Kaj pomeni dobra športna fotografija?
Predvsem gre za trenutek, ki ga ujameš v objektiv. Huda akcija, hud moment, emocija na tekmi, kompozicija, svetloba, veliko stvari se mora poklopiti, kar se pri športu zgodi še toliko težje, saj je pomembna le tista tisočinka sekunde, ki jo moraš ujeti. Če trenutek, ki bi ga rad ujel s fotoaparatom, vidiš s prostim očesom, pomeni, da si ga zamudil.
Kako močno programsko posegaš v fotografije?
Že na samem kraju dogodka skušam narediti fotografijo, ki je ni treba obdelovati. Nekaj korekcij je vedno potrebnih, a omejim se na obdelavo fotografij le v takšni meri, kot je to možno napraviti pri klasični fotografiji v temnici. Izjema so edino portreti, kjer je treba včasih popraviti kožo ali kaj podobnega. Pri posnetkih športa pa so korekcije minimalne.
Kakšna je konkurenca med fotografi na dogodku? Ste prijatelji ali se bojujete za pozicije, za fotografije?
Smo prijatelji, a vseeno se vseeno borimo za pozicijo in posnetke. Na koncu te naročnik ne bo vprašal, če si se kregal z nekom, ampak le, kje je fotografija. Na Red Bullovih dogodkih to ni težava, saj imamo dostop povsod le »hišni« fotografi. Na smučarskih dogodkih je že drugače. A velja neke vrste nenapisan kodeks. Prej, ko prideš, boljšo pozicijo boš imel. Tudi če si izboriš prostor, ti ga drugi ne bodo zavzeli, ko boš šel na WC ali kaj podobnega, saj svoje mesto označiš, z nahrbtnikom, derezami, kakorkoli. Če pa prideš na kak lokalni dogodek, pa je vse drugače. Tam marsikdo dobi akreditacijo, ker pozna organizatorja in potem dela zmedo. Najhuje je v Mariboru na Zlati lisici, kjer prav zato nočem več delat. V bistvu vsi, ki smo na dogodku, dobro vemo, kdo spada tja in kdo ne.
Red Bull Photofiles
Raje fotografiraš dogodke, ali se raje posvetiš posameznemu športniku?
Raje delam s posamezniki, saj si lahko precej bolj kreativen in lahko nadzoruješ, režiraš dogajanje in imaš večji vpliv na to, kakšne bodo fotografije in kaj bo na njih.
Veliko potuješ?
Zdaj sem že kak mesec doma zaradi operacije, drugače pa odvisno, koliko je dela. Od poletja pa do oktobra sem bil stalno naokoli, na mesec okoli 20 dni.
Pa ti ta potovanja povzročajo kakšne probleme?
Spomladi sem skoraj zamudil Jakovo rojstvo, ker se je rodil mesec prezgodaj, jaz pa sem ravno delal v Avstriji. Maja me je zjutraj klicala, da je v bolnici, jaz pa v avto in gas domov. Če bi prišel deset minut kasneje, bi zamudil.
Kako pa Maja in Jaka gledata gleda na tvoja potovanja?
Maja je super glede tega, sva pa tudi to moje delo razčistila že pred leti. Zame je to posel, v katerem uživam in se mu ne bom odpovedal, ona pa to razume. Včasih je težko, seveda. A je zelo razumevajoča. Jaka pa pač še ne more kaj dosti povedati, ampak je pa videti zelo vesel, ko pridem nazaj!
Lahko se pa zgodi, da kaj zamudiš ...
Ja, to je res. Sedaj mi je izjemno težko zapustiti družino in se izjemno rad vračam. Vsekakor rad grem nekam delat, saj mi je to res v užitek, a danes družino zapustim težje kot včasih.
Ali v zasebnem življenju tudi fotografiraš?
Žena pravi, da premalo. Saj veš, kovačeva kobila je vedno bosa. Ravno danes me je kregala zaradi tega. Če že slikam, potem vzamem mali »trotl« fotoaparat in naredim kako fotko.
Se kdaj počutiš zapostavljenega, glede na to, da fotografiraš velike zvezde športa, ti pa ostaneš v ozadju?
Ne, meni je dovolj, da je naročnik zadovoljen, saj sem potem zadovoljen tudi jaz, čeprav vseeno vedno gledam, kako delo opraviti še bolje. Je pa res, da imajo ljudje fotografe za neke vrste zvezde, a jaz se nikoli nisem želel izpostavljati v tem poklicu, za to sem preveč sramežljiv.
Bi lahko izpostavil kakšno svojo fotografijo?
Tista od Orlanda je zelo popularna (Orlando Duque na tekmi Red Bull Cliff Diving, op. a.), vsaj tako mi pravijo. Veliko mi pomeni, ker sem bil prvi, ki je fotoaparat montiral na televizijski žerjav. Po tem so vsi začeli kopirati ta način dela. Ko potujem, me ljudje precejkrat poznajo po tej fotografiji. Mi je pa zanimivo, da me ljudje res prepoznajo, vedo, kdo sem, poznajo me po imenu, po mojem delu. Brez heca!
Red Bull Photofiles
Torej si zvezda?
Ne, zvezda pa nisem. Ampak ego vseeno malo naraste, ko pride do tebe nekdo, ki ga vidiš prvič v življenju in ve, kdo si ter kaj delaš. Dober občutek.
Komentarji
Dodaj komentar